Slovenija spoštuje zakonodajo na področju mednarodne zaščite

Glede predaj v druge države članice EU poudarjamo, da so predaje prosilcev za mednarodno zaščito izvedene skladno z veljavno zakonodajo in po točno določenem postopku. Uredba 604/2013/EU oziroma tako imenovana Dublinska uredba določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije (EU), in sicer tista, ki je za to odgovorna skladno z merili iz tretjega poglavja te uredbe. Koncept mednarodne zaščite, kot je opredeljen v pravnih aktih na ravni EU, prosilcu zagotavlja pravico do zaščite v varni državi, ne pa tudi možnosti izbire države članice, ki naj obravnava njegovo prošnjo in v kateri želi to zaščito uporabiti. To pomeni, da so države članice dolžne obravnavati vsako prošnjo, ki jo prosilec vloži na njihovem ozemlju in za katero se ugotovi, da zanjo ni pristojna druga država članica.

Konkretnih postopkov predaje prosilcev za mednarodno zaščito ne moremo komentirati, lahko pa povemo, da so bile zoper odločitve Ministrstva za notranje zadeve o predaji prosilcev za mednarodno zaščito vložene tožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki je tožbe zavrnilo in potrdilo odločitve Ministrstva za notranje zadeve. Upravno sodišče je hkrati zavrnilo tudi predlog izdaje začasne odredbe ter tako ni zadržalo izvršitve.

Slovenija je letos do konca aprila 2026 po dublinskem postopku v druge države predala 18 prosilcev za mednarodno zaščito, v letu 2025 46, v letu 2024 68, v letu 2023 pa 13. Opozarjamo, da ne gre za deportacije, kot nekateri vztrajno navajajo, temveč za zakonite predaje v drugo državo članico EU, ki bo obravnavala njihovo prošnjo za mednarodno zaščito.