Beseda izhaja iz angleškega pojma »re-balance« (ponovno uravnoteženje), zato se v praksi uporablja povsod, kjer se znova usklajujejo prihodki in odhodki:
- V podjetju: ko spremenjene tržne razmere, na primer poskok cen surovin ali padec prodaje, zahtevajo krčenje stroškov in prilagoditev načrta.
- V občini: občinski svet sprejme Odlok o rebalansu proračuna občine zaradi nujne obnove šole ali ceste oziroma pridobitve dodatnih sredstev.
- Državni proračun: ob večjih makroekonomskih premikih, sprememb zakonodaje ali reorganizaciji državne uprave.
Kako poteka postopek na ravni države?
- Ministrstvo za finance na podlagi novih razmer in potreb pripravi predlog razreza proračunskih odhodkov za pripravo rebalansa proračuna, ki ga nato vlada določi.
- Neposredni proračunski uporabniki pripravijo predlog svojega finančnega načrta, Ministrstvo za finance pa nato pripravi gradivo predloga rebalansa.
- Vlada RS predlog obravnava, uskladi in določi ter ga posreduje v zakonodajni postopek.
- Poslanke in poslanci Državnega zbora o rebalansu razpravljajo ter glasujejo o njegovi potrditvi. Rebalans proračuna nato stopi v veljavo z objavo v Uradnem listu.
Zakaj enkrat govorimo o Spremembah proračuna, drugič pa o Rebalansu proračuna?
Glavna razlika je v času njunega sprejemanja in obdobju, na katerega se nanašata ter prilagoditvi zaradi spremenjenih okoliščin: Spremembe proračuna se sprejemajo pred začetkom proračunskega leta, Rebalans pa se sprejema med samim proračunskim letom, ko se ta že izvaja.
Rebalans torej omogoča, da se v spremenjenih okoliščinah hitro odzovemo, kar pripomore k ohranjanju stabilnih javnih financ ter pregledne in odgovorne porabe.